Sledi nama na pustolovščini
  • Facebook - White Circle
  • Instagram - White Circle
  • YouTube - White Circle

Vsa besedila in fotografije so avtorsko delo in jih ni dovoljeno kopirati.

Zahodna Amerika (2019)

San Francisco – Yosemite N.P. – Sequoia N.P. – Los Angeles – Joshua Tree N.P. – Death Valley N.P. – Las Vegas – Valley of Fire S.P. – Bryce Canyon N.P. – Glen Canyon N.R.A. – Grand Canyon N.P. – Coconino N.F. – Goosenecks S.P. – Canyonlands N.P. – Arches N.P. – Capitol Reef N.P. – Grand Teton N.P. – Yellowstone N.P. – Glacier N.P. – Oregon Dunes N.R.A – Redwood N.P. – San Francisco

Čas potovanja: 33 dni; Skupna pot: 10.560 km; Stroški potovanja (za dve osebi): okoli 5000€

Že pred kakšnim letom sva se odločila, da bo treba ponovno zavihati rokave in izprazniti šparovčke ter se podati na kakšno daljšo pustolovščino. Izbrala sva si zahod ZDA, saj naju je tja že dolgo vabila lepota tamkajšnjih nacionalnih parkov.
Pot sva začela na letališču Marco Polo v Benetkah, od koder sva s Swiss Air letela do Zuricha in nato naprej do San Francisca. Po prihodu v ZDA sva se na letališču najprej oglasila v rent-a-car Budget, nato pa prvo noč prespala v motelu v San Mateu. Naslednji dan sva nakupila zaloge hrane in dokupila kamp opremo za potovanje ter začela z vožnjo proti Yosemite N.P. Glavni in hkrati najlepši del parka je v dolini Yosemite, skozi katero teče Merced River. Na žalost tam ali kjerkoli v bližini nisva mogla prespati, saj so bili vsi kampi rezervirani. Odpeljala sva se naprej in prespala v mestu Mariposa v istoimenskem kampu.

Naslednji dan sva se odločila za ogled ogromnih sekvoj, ki se nahajajo v Sequoia N.P. Največja drevesa se nahajajo v Giant Sequoia National Monument. Visoka so čez 80m, spodnji del debla ima premer 10 metrov, stara pa so od 2000 – 2700 let. Popoldan sva se odpeljala naprej proti jugu ter kampirala ob jezeru v mestu Tehachapi.

Čeprav mesta niso najina glavna točka potovanj, sva se odločila, da se zapeljeva v mesto Los Angeles in pogledava tiste slavne filmske lokacije. Povzpela sva se do observatorija Griffith, sprehodila po pločniku Walk of Fame in malicala na pomolu Santa Monica, kjer se zaključi cesta 66. Zaradi prometa v mestu sva tam ostala dve noči, spala pa sva v kampu Monte Cristo v Angeles National Forest.

Končno naju je pot zopet vodila v nacionalne parke, naslednja postaja je bil Joshua Tree N.P. Prespala sva eno noč, popoldan in naslednji dan zjutraj pa nama je uspelo videti precejšen del parka, prehodila sva Hidden Valley Trail, Barker Dam Nature Trail, Cholla Cactus Garden Trail in se povzpela še na Ryan Mountain, kjer sva uživala v razgledu na dobršen del doline. Spala sva v kampu Hidden Valley.

Iz Joshua Tree N.P. sva odrinila nazaj proti severu in se zapeljala čez dolino smrti oz. Death Valley N.P. Temperature so bile nekoliko nižje kot običajno (42 – 45 stopinj C), sva pa ves čas imela zelo močan veter. Prvi dan popoldan sva se ustavila ob sipinah Mesquite Flat Sand Dunes in kasneje postavila šotor v Furnace Creeku. V tem času so kampi zaradi vročine večinoma prazni, vseeno pa se vedno najde še kakšen norec, ki spi v pečici. Naslednje jutro sva se ustavila na najnižji točki v Severni Ameriki, Badwater Basin (-85,5m), ter razgledišču Zabriskie Point. Ker se je termometer spet začel približevati 40 stopinjam, sva kmalu odrinila naprej proti Las Vegasu.

Tudi pri Las Vegasu sva želela ostati zvesta kampiranju, zato sva se najprej ustavila v Red Rock Canyon National Conservation Area, vendar je tam kamp od junija do avgusta zaprt. Svoj kotiček sva potem našla na nasprotni strani mesta ob jezeru Mead, kjer sva prenočila v kampu Las Vegas Bay. Popoldan in zvečer sva večino časa hodila po mestu, največ pa po glavni ulici vsega dogajanja – Las Vegas Boulevard.

Naslednje jutro sva zgodaj zjutraj odrinila naprej proti Utahu. Vmes sva se zapeljala čez prekrasen state park Valley of Fire, ki leži čisto blizu mesta Las Vegas. Najin cilj ta dan je bil Zion N.P., ki pa sva ga na žalost morala spustiti, saj je bil kamp zaseden in rezerviran, okoli parka pa se večinoma nahajajo zelo dragi RV parki (za avtodome). Po pivu za živce sva odrinila naprej in se odpravila divje kampirat v Dixie National Forest, kjer sva v gozdu kurila ogenj in uživala v naravi. Včasih pač ne moreš videti vsega kar želiš.

Kljub temu, da sva morala izpustiti enega lepših parkov, nama to ni vzelo poguma in pot sva nadaljevala proti Bryce Canyon N.P., kjer sva v kampu (ki še ne sprejema rezervacij) našla lepo parcelo, nato pa kar takoj odšla raziskovati park. Peljala sva se po razgledni cesti dolgi 17 milj (27km), ki vodi skozi park in ima polno lepih razgledišč. Popoldan sva se sprehodila po Queens Garden Trail in Bryce Point.

Naslednji dan sva večino časa zapravila v avtomobilu. Prvi načrt je bil prespati v zelo odročnem kampu Stateline, ki leži točno na meji med Utahom in Arizono. Čeprav sva že postavila šotor, sva ga potem kar hitro tudi pospravila, saj so se nama približevali črni oblaki in dež. Problem je, da se tamkajšnja cesta ob vsakem deževju spremeni v blatno brozgo in je neprevozna, dokler se ne posuši. Vsekakor je bila to zabavna izkušnja kljub temu, da tam nisva prenočila. Kamp oz. prostor za šotor sva našla ob obali jezera Powell – Lone Rock Beach, kakšnem kilometer pred mejo med Utahom in Arizono.

Budilka naju je zbudila že ob 5h zjutraj saj sva želela sončni vzhod preživeti ob pogledu na reko Colorado, natančneje pri Horseshoe Bend. Najznamenitejši meander je sicer lepši ob sončnem zahodu, vendar tam nisva ostala do večera, saj sva se kar kmalu po vzhodu že peljala naprej proti Grand Canyon N. P. Prekrasne kanjone sva si ogledovala cel dan, zvečer pa sva kampirala v tamkajšnjem kampu Mather Campground (edini, ki sva ga rezervirala nekaj dni prej). Drugi dan sva se v zgodnjih jutranjih urah odpravila na pohod po Bright Angel Trail, ki vodi do proti dnu kanjona. Prehodila sva samo del poti, do reke je več kot 1200 m višinske razlike!

Še isti dan sva se popoldan odpravila naprej proti jugu, kjer sva prečkala znamenito cesto 66, ustavila pa sva se ob jezeru Upper Lake Mary, kjer sva ostala dve noči. Na območju se nahaja več kampov, midva sva bila v Lake View Campground. Drugo jutro sva se želela peljati do Sedone, vendar je bila ta zaradi prihajajočega praznika (4. julij) preplavljena s turisti. Vseeno sva si ogledala kanjone ob cesti, ki pelje proti mestu, naredila pa sva tudi daljši pohod na West Fork Trail, ki nas pelje v stranski kanjon manjšega potočka.

Na praznični dan sva odrinila nazaj proti Utahu. Peljala sva se čez znamenito dolino Monument Valley, skozi katero pelje cesta na kateri je bil posnet tek Forrest Gumpa. Zaradi praznika nisva želela prespati ob kakšnem nacionalnem parku, saj so bili vsi polni, zato sva to noč preživela v Goosenecks State Parku. Razgled je podoben kot pri reki Kolorado, šotor pa si lahko postavimo na rob pečine in opazujemo reko ter oddaljene mizaste gore Utaha. Nekaj kilometrov od parka se nahaja tudi cesta, ki pelje skozi Valley of the Gods. Že samo ime pove, da se splača obiskati tudi to.

Naslednji dan sva prav tako že zgodaj nadaljevala pot proti mestu Moab, kjer sva najprej poiskala kamp za dve noči, nato pa odšla raziskovat parke. Najprej sva obiskala Canyonlands N.P., kjer sva na koncu preživela cel dan. Obhodila sva glavne razgledne točke in uživala ob pogledih na kanjone ter se fotografirala na robovih pečin.

Drugi dan pa je bil na vrsti Arches N.P. V parku se nahaja preko 2000 kamnitih obokov, večino je dostopnih po cesti ali urejenih poteh. Sprehodila sva se do Delicate Arch (prav tako priporočam čas ob zahodu) in skozi Devil's Garden. Cesta, ki pelje skozi park nas popelje do ogromno znamenitih obokov, vendar vseh žal ne moremo videti.

Najin zadnji nacionalni park v Utahu je bil Capitol Reef, ki je od Arches N.P. oddaljen nekaj več kot 200km. Priporočava vožnjo pa panoramski cesti, ki vodi skozi park in še kakšen kilometer po makadamu v ozkem kanjonu Capitol Gorge. Tudi tam zaradi zasedenosti kampa nisva ostala čez noč. Odpeljala sva se proti Fishlake National Forest, kjer sva spala nekoliko bolj divje in brezplačno ob manjši reki Fremont. Jutro je bilo mrzlo kot hudič, saj sva spala na 2650m!

Premražena sva se odpravila naprej proti mestu Salt Lake City. Pred mestom sva zavila v Uinta National Forest in dan preživela ob potoku Diamond Fork. Kampirala sva v brezplačnem kampu Three Forks. Nama časovno ni uspelo, sicer pa se splača odpraviti na enourno turo do vročih vrelcev, ki se nahajajo v bližini.

Naslednja postaja je bil Yellowstone National Park. Ker je bilo od zadnjega kampa do parka več kot 8 ur vožnje, sva prvi dan prespala pred parkom v Bridger-Teton National Forest v kampu Atherton Creek. Naslednji dan sva se že zgodaj zjutraj odpravila proti parku, da sva dobila prostor v kampu. V Yellowstonu sva nato tri noči kampirala v Lewis Lake Campground. Park se razteza na skoraj 9000 km2, večino tega pa predstavlja neokrnjena narava z iglastimi gozdovi in mnogimi rekami. Park je najbolj znan po gejzirjih (najslavnejši je Old Faithful) in bizonih, ki se večinoma nahajajo v Hayden Valley-u.

Za celotni ogled Yellowstona bi potrebovali vsaj kakšen teden, v najinih treh dneh pa sva si ogledala večino stvari na južnem cestnem krogu, šla sva tudi na pohod do jezer Clear in Ribbon. Priporočava tudi ogled slapov in kanjona, ki mu pravijo tudi Grand Canyon of Yellowstone.

Po parku Yellowstone sva se odpravila v težko pričakovano zvezno državo – Montano. Precej manj poseljena od ostalih in tudi bolj divja. Pot naju je vodila do Glacier National Parka na meji s Kanado, vmes sva zaradi dolge vožnje naredila postanek pri kraju Clearwater, kjer sva zastonj kampirala ob potoku Blanchard Creek. Prvi dan v parku sva se zapeljala po cesti Going-to-the-sun do prelaza Logan Pass. Za nekaj sekund nama je uspelo videti medveda, ki je prišel prestrašit turiste, sprožil pa je pravo ofenzivo oboroženih park rangerjev. Z vremenom sva imela kar srečo, čeprav je bil prelaz (kot običajno) nekoliko obdan z meglo.

Prvo noč sva prespala ob rezervoarju vode Hungry Horse, v kampu Emery Bay, nato pa sva si ob jezeru McDonald privoščila krajši oddih v kampu Apgar, kjer sva ostala tri noči. Večino časa sva imela oblačno in deževno vreme, vseeno pa nama je uspelo iti s kanujem po jezeru in pohajkovati po okoliških gozdovih. Čeprav zelo opozarjajo na prisotnost medvedov, ni potrebe po kakšnem strahu, saj jih od turističnih predelov redno odganjajo stran.

Napočil je čas za dolgo pot proti zahodni obali Oregona. Pot do tja naju je vodila čez Montano (v kraju St. Regis sva jedla odličen zajtrk), preko Washingtona, kjer sva spala ob reki Kolumbija, v Maryhill State Parku. V Oregonu sva se peljala mimo mesta Portland in nekaj časa vozila po notranji glavni cesti, nato pa zavila proti obali in se ustavila v Oregon Dunes National Recreation Area. Tam sva stopila v mrzel Tihi ocean in skakala po sipinah. Prespala sva okoli dve uri vožnje južneje v Rogue River National Forestu, v kampu Lobster Creek.

Naslednje jutro sva zopet vstopila v Californio, kjer sva se ustavila v najinem zadnjem parku – Redwood National Park. V parku se nahaja veliko starih sekvoj, katerih debla imajo rahlo rdečkasto barvo. Sprehodila sva se ob potoku Prairie ter v okolici največjega drevesa -  Big Tree. To noč sva spala v brezplačnem kampu Flint Ridge do katerega je okoli 15minut hoje v hrib. Prenočimo lahko zastonj, obvezno pa je imeti dovoljenje, ki sva ga midva dobila v Thomas H. Kuchel Visitor centru.

Najino potovanje se počasi bliža koncu. Zadnji dve noči sva spala v kampu Olema, okoli uro vožnje od centra San Francisca, kjer sva preživela večino časa. Ogledala sva si Alcatraz, pomol 39, Fisherman's Wharf, Lombard street in seveda Golden Gate Bridge. Most je sicer večino časa obdan z meglo, poletja v San Franciscu so precej sveža in vetrovna.

Zadnji dan, 23. julija, sva se še zadnjič ustavila v mestu in jedla pri stavbi Ferry Building. Na letališču sva oddala avto in nato odletela nazaj proti Evropi.

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now