Tučija (2022)

Edirne – Troya – Sardis – Efes – Pamukkale – Iztuzu beach  - Çıralı - Göynük Canyon – Kapadokija – Mount Nemrut – Göbeklitepe – Harran – Lake Tuz – Amasra – Tekirdağ

Čas potovanja: 21 dni; Skupna pot: 7300 km; Stroški potovanja: 2000 €

pot_TURČIJA.png

''Letos greva na jug!'' To je bila ideja, ki sva jo dobila pozimi in glavni cilj je bil določen.

V spominu sva imela nekaj hladnih baltskih večerov (z lanskega baltik tripa), zato sva si letos zaželela popolnega preobrata. Na pot sva se zopet odpravila z avtom in strešnim šotorom, tokrat posodobljena še z novim kompresorskim hladilnikom, ki nama bo olajšal vroče dni. Od drugih pa sva izvedela, da se v Turčiji prav z lahkoto spi na divjem, kar sva med potovanjem velikokrat izkoristila.


Najino potovanje na jug sva začela s tedenskim zamikom (najprej sva prebolela covid-19) in se standardno ustavila v Leskovacu, v restavraciji Groš. Letos nisva spala v sosednjem hotelu ampak sva se odpeljala slab kilometer do hostla Atina Lux. Prav tako za zmerno ceno 28€.

TUR0002_resize.jpg

Doma sva načrtovala, da nama bo do Turčije uspelo priti v dveh dneh, vendar sva se nekoliko uštela pri čakalnih dobah na mejah. Prvi dan sva na hrvaško-srbski meji čakala 4 ure, drugi dan pa na srbsko-bolgarski 5 ur. Še eno noč sva tako preživela v Bolgariji, kjer sva našla prijeten kamp v kraju Aleksandrovo v bližini meje s Turčijo.

IMG_5604_resize.JPEG

Naslednji dan sva se že zgodaj odpravila proti meji, kjer sva čakala še dve uri, preden sva končno prišla v Turčijo. Za prestop meje sva potrebovala potne liste, prometno dovoljenje in zeleno karto avtomobilskega zavarovanja. Že na meji sva opazila, da so Turki prijazni ljudje in hitro sva pozabila na kakršni koli strah pred novim svetom, ki ga bova raziskovala. Takoj za mejo sva kupila še turško SIM kartico in kartico HGS, s katero se plačuje cestnine (deluje preko registrske tablice). Prvi postanek sva naredila v mestu Edirne, ki leži kakšnih 10 minut vožnje od meje. Tam sva imela kosilo v obliki dürüma in njihovih znanih slaščic. Že prvi dan sva želela spoznati bolj divje plaže, zato sva se po nekoliko slabših cestah in obveznem makadamu zapeljala do plaže Karaağaç Koyu. Spala sva zastonj, tam je bilo tudi nekaj Turkov s kombiji in šotori.

IMG_5624_resize.JPEG
TUR0004_resize.JPG
TUR0008_resize.JPG
TUR0007_resize.JPG

V prvem delu potovanja sva si ogledala kar nekaj arheoloških znamenitosti. Ko sva se odpravila čez Dardanele (mostnina stane 200 turških lir), sva se najprej ustavila v slavnem mestu Troja. Ogledala sva si ostanke antičnega mesta in maketo znanega trojanskega konja (še vedno bolj mit kot zgodovinsko dejstvo), kupila pa sva še karto za bližnji muzej. Na tem mestu lahko povem, da pri vstopninah nisva varčevala, saj imajo v Turčiji kar nekaj težav z inflacijo – ko sva cene pretvorila v evre, sva prišla do zelo nizkih vsot. To leto so imeli sicer čez stare cene nalepljene nove cene (okoli 20 – 30% višje), kar pa ni predstavljajo večjih težav. Čez dan je zelo pihalo, veter pa se ni umiril tudi čez noč. Odpeljala sva se 270 km južneje in tokrat sva spala v kampu (Jandarma kampi), saj naju je lovila noč, dostop do okoliških divjih plaž pa je bil zaprt.

TUR0012_resize.JPG
TUR0010_resize.JPG

Zjutraj sva se zbudila zelo neprespana, saj sva se morala ponoči evakuirati iz strešnega šotora – prišli so sunki vetra okoli 70 km/h. Del noči sva tako preživela v avtu. Že zelo zgodaj zjutraj sva nadaljevala pot proti antičnemu mestu Sardis, vmes pa postanek na zelo urejeni bencinski črpalki (te so v Turčiji precej lepše urejene kot v Evropi). V Sardisu sva si ogledala rimske terme, telovadnice, sinagogo in lepo ohranjen Artemidin tempelj. Vstopnina za ogled je bila 25 TL, kar je takrat pomenilo okoli 1,5€ na osebo. Po ogledu sva se odpeljala do antičnega mesta Efes, kjer sva doživela bolj množičen turizem, vsekakor pa je mesto vredno ogleda. Čeprav sva se nekoliko bala vetra ob obali, sva se odpravila prespat v mesto Güzelçamlı. Prespala sva ob kampu na večjem parkirišču, tik ob obali. Tam sva prvič opazila, da Turki pravzaprav kar redno spijo ob obalah v svojih prikolicah ali kombijih in očitno jih nikoli nihče ne preganja. Spat sva odšla zgodaj, da sva nadoknadila vetrovno noč prejšnjega dne.

TUR0015_resize.JPG
TUR0017_resize.JPG
TUR0019_resize.JPG

Načrt naslednjega dne je bil najprej ogled parka Aydın Güzelçamlı Dilek Yarımadası, kjer se za vstop plača manjša vstopnina. Tu poskrbijo tudi za to, da v parku ni divjega kampiranja in zato so tudi obale nekoliko bolj čiste. Na plaži Aydınlık Koyu so na voljo klopi s streho, z avtom pa se pripelješ dobesedno do morja. Večja zanimivost te plaže so divji prašiči, ki si na tem koncu iščejo hrano. V Turčiji so te živalce seveda povsem varne pred ljudmi.
Po dopoldanskem uživanju na soncu je sledila daljša vožnja v notranjost proti mestu Denizli oz. bližnjim Pamukkalam. Vmes sva se ustavila še v antičnem mestu Aphrodisias, kjer so na ogled ruševine nekdanjega mesta in precej dobro ohranjen amfiteater. Tam se nahaja tudi muzej z antičnimi kiparskimi umetninami.
Pamukkale sva se odločila ogledati zjutraj, zato sva prespala na bližnjem hribu, kakšen kilometer stran. Spet sva imela prostor samo zase, s prekrasnim razgledom na okoliška mesta.

TUR0020_resize.JPG
TUR0024_resize.JPG
TUR0025_resize.jpg
TUR0026_resize.JPG

Zjutraj so naju že zelo zgodaj zbudili zvoki balonov, ki se podobno kot kasneje v Kapadokiji, dvignejo nad znamenitosti. Tako sva imela že prvi lep jutranji razgled, ki pa ni trajal dolgo, saj sva se kar hitro (v izogib množici) odpravila proti Pamukkalam. Tam se nahajajo znameniti beli bazenčki, ki nastajajo zaradi izločanja mineralov iz več manjših izvirov. V teh vodah so uživali že pred tisočletji, zraven se nahaja tudi antično mesto Hierapolis. Po nekaterih zgodovinskih virih naj bi se tam kopala tudi Kleopatra.
Popoldan je sledila vožnja nazaj proti južni obali. Odpeljala sva se na razgledišče nad plažo Iztuzu in se kasneje ustavila še v tipični turški restavraciji, kjer ponujajo güzleme (polnjena palačinka). V senci pri 40˚C sva si naročila še vroč čaj – piva pač ni. Ta dan sva si prenočišče poiskala v bližini mesta Göcek, na plaži Osmanaga. Tu lahko opazujete ogromne jahte, ki se čez dan ustavljajo v zalivu.

TUR0027_resize.JPG
TUR0032_resize.JPG
TUR0034_resize.JPG
TUR0036_resize.jpg

Za naslednje dva dneva sva načrtovala ostati v kakšnem manjšem kampu in si po dolgi vožnji malo odpočiti. Tu sva naletela na kar nekaj težav, v Turčiji prav veliko urejenih kampov ni. Sicer je bila ovinkasta obmorska cesta proti mestu Antalya polna čudovitih manjših zalivov, ki pa so težko dosegljivi z avtom – ob morju se takoj dviguje višje gorovje. Vmes sva naredila postanek nad plažo Butterfly valley, ki velja za eno izmed najlepših na južni obali. Po dolgi vožnji sva kamp našla v mestu Çıralı, kjer je tudi več kampov. Dva dneva sva preživela v kampu Tavuskuşu, ki se ga splača obiskati že samo zaradi zelo gostoljubnega lastnika Kadirja. Ta nama je razkazal celoten kamp, po katerem se sprehaja več živalic, med njimi tudi pavi. En izmed njih se je kar nekaj časa »tepel« z najinim avtomobilom (videl je svoj odsev), dokler nisva pokrila predelov, kjer se je lahko opazoval.

TUR0037_resize.JPG
TUR0038_resize.JPG
TUR0040_resize.jpg

Kljub temu, da sva čas v kampu namenila počitku, pa nisva morala izpustiti vzpona na hrib Chimaera, ki je poseben zaradi izpustov metana in s tem večnega ognja izpod nekaterih skal. Tja sva se odpravila peš iz kampa (okoli 3 km) na koncu pa je še pol ure vzpona. Na hribu se splača ostati ob večernih urah, poleg ognja pa je tam tudi prelep razgled nad obalo. Ob večerni hoji nazaj v kamp je jasno spet sledil postanek za güzleme in sveže iztisnjen pomarančni sok.

TUR0041_resize.JPG
TUR0042_resize.JPG

Naslednji dan sva še enkrat skočila v morje, nato pa sva se odpravila do kanjona Göynük. Po kanjonu je speljana cesta, ki vodi 2 km prosti notranjosti, vmes pa je lep razgled nad reko. Kljub hudi vročini in lepi kristalni vodi se nisva kopala, ker ima voda tam 15˚C in lahko doživite manjši infarkt. Sva si pa prijetno ohladila noge in glavo pred potjo nazaj, kjer se naju je usmilil voznik terenca (sicer plačljivo) in naju zastonj odpeljal nazaj do parkirišča. Zaradi vročine sva se odpravila še do drugega kanjona Kapuz, ki pa je bil na žalost preplavljen z domačini, ki so si tam naredili piknik, okoli pa odlagali ogromno smeti. Tako sva se raje podala na raziskovanje cest v okolici in ostala na klimi – zunaj je bilo več kot 40˚C. Vmes sva našla pokrajino, ki bi jo z lahkoto zamenjala za Avstralijo. Peljala sva se po rdeči cesti obdani z evkaliptusi. Po ovinkasti vožnji v okolici sva se odpravila proti kampu med gorami, ki so popularne predvsem med plezalci v zimskih mesecih. V kampu Geyik je na voljo prenovljena kopalnica, večina pa tam spi v navadnih šotorih, tako da sva midva ostala zunaj v šotoru in na klancu nekako poravnala avto. Pri kampu je še krajša pot, ki vodi do razgledišča nad mestom Antalya.

TUR0045_resize.JPG
TUR0048_resize.JPG
TUR0053_resize.JPG

Na južni obali Turčije prevladujejo ožje ovinkaste ceste, zato sva si za pot od mesta Antalya do Kapadokije vzela nekoliko več časa. Vmes sva iskala bolj skrite kotičke obale za kopanje in preživljanje v vročini. Prva takšna krasna lokacija je Gazipaşa Delikdeniz Kral, kjer se nahajata dve manjši plaži, vklesani med klifi. Desna stran je težko dostopna, pot je strma in na mestih kar malo nevarna, je pa prednost ta, da sva imela plažo samo zase. Na drugi strani se skriva sicer še lepša plaža z naravnim oknom v odprto morje. Voda je bila kristalno čista. Spala sva na drugi samotni plaži, kjer je bil možen dostop z avtomobilom. Zaradi gradnje nove glavne ceste je dostop do odcepa nekoliko težaven, vendar z nekaj volje se nekako da. Cesta do plaže pa je ozka in strma. Na plaži sva srečala nekaj lokalnih ribičev, ki so prav tako prespali tam, sicer pa sva imela celotno obalo samo zase. Ponoči sva raziskovala še poti morskih želv, ki tam gnezdijo.

TUR0058_resize.JPG
TUR0055_resize_edited.jpg
TUR0059_resize.JPG
TUR0060_resize.JPG

Sledil je dan dolge vožnje v notranjost Turčije. Peljala sva se mimo mesta Mersin in nato po avtocesti do parka Kapadokija. Vmes sva se ustavila v podzemnem mestu Derinkuyu, ki je pred stoletji dajalo zavetje okoli 20 tisoč ljudem. Mesto je vklesano v tla, več deset metrov pod površjem. Pravo dimenzijo mesta se opazi tudi ob neštetih dolgih stopnišč, ki vodijo v globine.
 

TUR0062_resize.jpg

Pozno popoldne sva prispela v Kapadokijo. Ker se je bližal sončni zahod, sva si poiskala mesto za  prespati. Sam sem nekoliko dvomil, da bodo v poletnih mesecih dovolili divje kampiranje, ampak sem zopet videl, da to prakticira ogromno ljudi. Spala sva nad mestom Göreme z razgledom na Red Valley. Čeprav je bil večerni razgled čudovit, pa nič ni preseglo naslednjega jutra, ko se je nad najinim šotorom pojavilo ogromno balonov, značilnih za polete nad Kapadokijo.

TUR0063_resize.JPG
TUR0064_resize.JPG
TUR0065_resize.JPG

Baloni začnejo leteti okoli pete ure zjutraj, ob prvi svetlobi. Tako sva se tudi midva kar hitro spravila pokonci in odpravila raziskovat. Najprej sva prehodila dolino ljubezni (Love Valley), ki je svoje ime dobila po stolpičih, recimo temu, s svojo posebno obliko. Naslednji postanek naprej sva imela zajtrk pri do manjši restavraciji (Görkündere Cafe Breakfast) ob prelepem razgledu na stolpiče. Jasno je, da sva dobila hrane toliko, da je bila miza povsem polna, manjkal pa ni niti čaj (seveda postrežen v njihovem dvodelnem čajniku) in kava. Ko sva se napokala s hrano, sva dan izkoristila še za ogled muzeja na prostem (Goreme Open Air Museum), gradu Uchisar in razgleda nad dolino golobov (Pigeon Valley). Na tem mestu ne bom opisoval vsake znamenitosti, lahko pa povem, da so vse vredne ogleda. Za celoten park bi sicer potrebovala kar nekaj dni, saj ponuja veliko različnih poti, mest in drugih znamenitosti. Zvečer sva se odpravila spat pri razgledišču nad Dolino ljubezni. Plačala sva 20TL za vstop (1,1€) kampiranje pa seveda brezplačno. Najprej sva se parkirala nad najboljšo lokacijo, vendar so tja stalno prihajali turisti, ki so se slikali v starodobnikih. Kasneje sva se premaknila okoli 50 metrov stran in uživala v večeru in miru.

TUR0067_resize.JPG
TUR0069_resize.JPG
TUR0070_resize.JPG
TUR0072_resize.JPG
TUR0080_resize.JPG

Jutro se je začelo kot prejšnje ob 5h zjutraj. Lokacija nad to dolino je, kot sem že omenil, nekoliko bolj oblegana, zato sva videla veliko različnih običajev , ki jih ljudje počnejo ob razgledu na balone, ki jih imajo za ozadje. Videla sva poročni par, dve zaroki (z glasbeno spremljavo) in profesionalno fotografiranje punce v velikanski obleki. Midva sva odprla zaveso šotora in jutro občudovala kar iz najinih toplih spalnih vreč. Po zajtrku in pakiranju avta (prejšnji dan sva kupila ogromno reči, od posode, vina, oblačil – zaradi inflacije vse zelo zelo poceni), sva se počasi odpravila na pot proti vzhodu države. Nisva imela še točnega načrta, kakšno bo potovanje v naslednjih dneh, sva pa nastavila prvo točko – goro Nemrut.

TUR0083_resize.JPG
TUR0082_resize.JPG

Pot proti gori Nemrut je bila dolga, ovinkasta in počasna. Za dobrih 500 km sva potrebovala več kot 8 ur. Počasi sva se zavedala, da nama bo za vzhod države zmanjkalo časa, saj naju čaka še pot nazaj čez Grčijo in Albanijo. Cesta od mesta Göreme do mesta Kahta se je večkrat dvignila do 2000 m nadmorske višine in spustila nazaj do 500 m. Ogromno ovinkov in prelazov na 40 stopinjah naju je močno utrudilo in za trenutek sva imela bolj slabe obete za naprej. Vendar se je situacija hitro obrnila na bolje zaradi dogodka, ki si ga bova iz tega potovanje najbolje zapomnila.

 

TUR0085_resize.JPG

Po nekaj urah vožnje naju je na cesti prehitel avto in nama trobil. Nisem najpočasnejši voznik pa sem očitno spravil nekega domačina ob živce. Čez nekaj časa nama je ob cesti (kjer je bil postanek za pitno vodo) mahal nek možakar, naj se ustaviva – bil je voznik avtomobila, ki naju je prej prehitel. Lepo naju je pozdravil in rekel naj se po takšni vožnji malo spočijeva in osveživa, on nama bo pa pomagal pri načrtu za potovanje. Načeloma sicer vse na potovanju delava sama, tokrat pa sva se zaradi izmučenosti prepustila in usedla z njim za mizo. Izkazalo se je, da v avtu pelje tri nemške turistke, po rodu Turkinje, do hotela v mestu Kahta. Povedala sva mu, da greva proti gori Nemrut in če pozna kakšen kamp v bližini. Takoj nama je svetoval zelenico pred hotelom, kamor je pripeljal tudi svoje ostale goste. Vse skupaj za okoli 100TL (4,8€). Do mesta je bila še ura vožnje in ker ni povedal točne lokacije, sem mu moral slediti. Takrat se je najin Duster spremenila v dirkalnik – vozil sem hitro, kot se je pač dalo, pa mi je možakar vseeno večkrat ušel. Seveda naju je potem vedno kje počakal, ampak da bi vozil nekoliko počasneje – to pa ne. Hotel se je nahajal v središču mesta, kar za naju ni najbolj idealna lokacija, ampak tokrat sva bila samo vesela, da je vožnje konec.
 

20220729_182518_resize.jpg

V mestu Kahta sva bila verjetno edina turista, ki sta šla malo naokoli – domačini so naju veselo pozdravljali in zaželeli dobrodošlico, čeprav nihče ni govoril angleško. Tudi v restavraciji sva se za dobre 4€ dobro najedla. Zvečer sva preživela pred hotelom z drugimi gosti, ki so se zelo radi pogovarjali in bili nadvse prijazni. Lastnik hotela – to je bil človek, ki naju je ustavil ob cesti – naju je postregel z lubenico. Njegov cilj je bil, da naju pelje na goro in okoliške znamenitosti. Zahvalila sva se povabilu, raje potujeva sama s svojim avtomobilom, pa tudi čas naju je preganjal in se tam nisva imela namena zadrževati dlje časa.  

Dobro naspana sva se  sama odpravila proti gori Nemrut (2134 m nadmorske višine), kjer se nahajajo kipi bogov, ki so jih zgradili pred okoli 2000 leti. Z avtom sva se pripeljala skoraj do vrha, na vrh gore pa pelje lepa peš pot. Kipi ob poti so vsekakor vredni ogleda.

TUR0090_resize.JPG
TUR0088_resize.JPG
TUR0089_resize.JPG

Med ogledom gore sva skovala načrt za naslednje dni. Če sva že prišla tako daleč, si greva ogledat vsaj nekaj stvari na jugu (proti sirski meji) in nato odrineva nazaj na zahod. Najprej sva se odpravila do najstarejšega templja na svetu – Göbeklitepe. Gre za ostanke več kot 8000 let starega templja iz mlajše kamene dobe. Ta del Turčije je del Mezopotamije in je znan po prvih vznikih civilizacij.

TUR0092_resize.JPG

Popoldne sva se zapeljala še do mesta Harran, prav tako starodavno mesto, večkrat omenjeno tudi v Bibliji (tam naj bi živela Abrahamova žena Sara). Mesto je znano po značilnih stožčastih glinenih hiškah, v katerih so živeli še pred nekaj desetletji, danes pa so večinoma ohranjene kot muzej. Tukaj naju je pred mestom zopet ustavil domačin na skuterju in ponudil ogled mesta, zato sva se zapeljala za njim v središče. Razkazal nama je znamenite harranske hiške. Tukaj ni bilo nobenih uradnih vstopnin ali turistične info točke. Vse skupaj je v rokah prebivalcev mesta, ki se preživljajo z namakalnim poljedelstvom – voda prihaja iz zajezitve reke Evfrat. Okoli naju se je nabralo precej otrok, ki dobro poznajo eno angleško besedo – money. Zaradi vročine in pozne ure se nisva odpravila še do mejnega prehoda s Sirijo, ki se je nahajal okoli 20 km južneje ampak sva se odpravila spat ob templju, ki sva ga prej obiskala. Spala sva v borovem gozdu, kjer naju je obiskal lokalni pastir, ki sva se mu zdela zelo zanimiva. Zopet sva bila deležna prijaznosti in gostoljubnosti, ponujal nama je celo hrano in se nama ponudil, da če bova kaj potrebovala, se lahko obrneva nanj.

TUR0095_resize.JPG
TUR0096_resize.JPG
IMG_7396_resize.JPG

To je bila zadnja noč na vzhodnem delu Turčije. Sklenila sva, da se počasi začneva premikati proti zahodu oz. meji z Grčijo. Prvi dan sva še zadnjič prespala na južni obali ob mestu Yumurtalık. Poiskala sva kamp (spala sva zraven kurnika) in se kopala v najtoplejšem morju do sedaj. Voda je imela krepko čez 30 stopinj, kraj pa je bil oblegan tudi s strani turških turistov. Na obali sva imela še večerjo v lokalni restavraciji, kjer sva jedla ribe in ogromno prilog – spet za zelo ugodno ceno. Sicer še ena zanimivost kar se tiče turških restavracij: očitno nimajo enakih higienskih predpisov, kakor pri nas. Jedla sva zraven račjega para, kokoši in nekaj mačk. Ampak ves ta ambient in preprostost ljudi naredi izkušnjo zelo domačo in prijetno.

20220801_085516_resize.jpg

Večji del poti nazaj sva vozila po avtocesti O-21, ki pelje od mesta Adana proti Ankari. Za postanek oz. kampiranje sva izbrala slano jezero Tuz, ki leži v samem središču Turčije. Iz jezera še danes v velikih količinah pridobivajo sol, nekje 80% vse soli, ki jo porabijo. Midva sva proti jezeru vstopila iz severozahoda, kjer naju je pred jezerom čakalo kar nekaj kilometrov slabe ceste. Na tem območju leži tudi ena izmed tovarn, kjer predelujejo sol, zato je vstop nekoliko otežen. Vratar tovarne naju je opozoril, da ne smeva peljati izven ceste in karkoli fotografirati. Peljala sva se po cesti, ki pelje čez suho jezero in prespala na bregu druge strani jezera. Imela sva skoraj popoln mir, vmes sta prišla dva domačina, ki sta samo prijazno vprašala če potrebujeva pomoč. Kakšno lokacijo sva si izbrala sva videla šele naslednji dan, ko sva nadaljevala z vožnjo.

TUR0098_resize.JPG
TUR0099_resize.JPG
TUR0101_resize.jpg
TUR0100_resize.JPG

Iz jezera Tuz sva se proti avtocesti peljala po drugi strani, ker nisva želela ponovno prečkati tovarne. Tam naju je čakalo presenečenje: dober kilometer stran, kjer sva prespala, sva naletela na divje begunsko taborišče. Pogled na to je bil kar nekako žalosten, ljudje tam živijo res iz dneva v dan brez kakršnekoli oskrbe oz. pomoči. Nimajo niti osnovnih stvar, kot so bivališča, kaj šele kopalnica. Večinoma jih spi v improviziranih šotorih, otroci tekajo okoli, ženske kuhajo, moški pa pasejo nekaj malega živine. Ko sva se peljala mimo, sva naletela še na prizor opotekajoče kure skorajda brez perja, pastirskih psov z bodičastimi ovratnicami, ki so napadali avto in pastirjev na konjih. Ne bom poudarjal, da na tem delu poti kakšnih postankov nisva naredila.

TUR0103_resize.JPG
TUR0104_resize.JPG

Vožnjo sva nadaljevala po avtocesti in se kmalu odcepila na glavno cesto proti črnomorski obali do mesta Amasra. Mesto leži ob skalnati obali z več zalivi in ima odlično kulinariko. Za naju je bila to kar velika sprememba glede na vzhod države. V mestu je bilo polno barov z alkoholom in turističnimi ponudbami. Blizu mesta sva poiskala kamp, v katerem sva imela namen ostati dva dneva, vendar sva si na stanje kampa kar hitro premislila. Odločila sva se, da si odmor raje vzameva v Grčiji, do tja pa raje prespiva na divjem ob obali.

TUR0105_resize.JPG
TUR0106_resize.JPG

Za konec bom zadnje dni strnil bolj skupaj. Potovala sva ob črnomorski obali proti zahodu in prespala ob mestu Cebeci, čisto na koncu klifa. Tam sva srečala tudi policijo, ki je preverjala stanje. Drug drugemu smo pomahali, sicer pa sta naju pustila pri miru. Naslednji dan sva prespala v bližini Istanbula, v mestu Karaburun. Spet sva našla neko cesto, ki je peljala do obale in ob klifu našla nekaj zavetja. Te dni naju je spremljal kar močan veter. Za zadnji dan, preden sva zapustila Turčijo, sva si nekaj časa vzela v mestu Tekirdağ, kjer sva se še zadnjič najedla turške hrane. Želela sva spati ob obali, pa je bilo kar nekaj cest proti morju zaprtih, zato sva se odločila, da prespiva v manjšem gozdu v bližini mesta Keşan. Tudi zadnjo noč v Turčiji sva uživala na divjem ob gledanju želv, pajkov in čred ovac, ki so jih pastirji gnali mimo. Zjutraj so naju zbudili malo jezni pastirski psi, ampak so kmalu odnehali in šli za pastirjem. Turčiji sva pomahala v slovo in se odpravila na mejo z Grčijo. Od tam sva pot nadaljevala proti Albaniji, Črni gori, Hrvaški in Bosni in Hercegovini. Dogodivščine iz tega potovanja pa opiševa v naslednjem potopisu.

TUR0107_resize.JPG
TUR0108_resize.JPG