• Lara in Boštjan

Zgodbe o Aboriginih #4

Končno je tukaj četrti del serije o Aboriginih. (Če nisi čisto prepričan/a kdo so Aborigini, lahko preden prebereš tole, skočiš na prvo zgodbo).


V tem delu bomo govorili o odročnih aboriginskih skupnostih, ki se danes nahajajo po vsej Avstraliji. Te skupnosti nosijo zelo pomembno funkcijo pri ohranjanju aboriginske kulture, saj naj bi tam Aborigini še vedno živeli na svoj tradicionalen način. Pa je to res? Ali res obstajajo Aborigini, ki še danes mečejo bumerange kengurujem v glavo in s sulico lovijo vombate? Na ta vprašanja bomo odgovorili na primeru odročnih skupnostih v Zahodni Avstraliji.


Kdaj so nastale prve skupnosti?

Kot smo spoznali že v prejšnjih zgodbah, so Aborigini živeli v več sto različnih plemenih po vsej Avstraliji (več si lahko prebereš v drugi zgodbi), po letu 1788, ko so Britanci začeli ustanavljati kolonijo, pa je sledilo temačno obdobje, v katerem je umrlo ogromno staroselcev, hkrati pa so izginile tudi plemenske skupnosti (če te zanima več o tem, si preberi tretjo zgodbo). V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se razvila različna gibanja, preko katerih so Aborigini želeli ustanoviti samostojne skupnosti, ki bi se nahajale na ozemljih, kjer so prebivali skozi zgodovino. Povod tega je bilo tudi nasprotovanje misijonom, kamor so jih ''pošiljali'', da bi se naučili zahodnega načina življenja.


Po letu 1972, ko so dobili pridobili vse državljanske pravice in svobodo so začeli z načrti o ustanavljanju skupnosti, kjer bi živeli na tradicionalen način, odmaknjeni od modernega sveta. Prve skupnosti so ustanovili v Severnem teritoriju, na ozemljih, ki jim jih je vrnila vlada. Gradili so jih s finančno pomočjo države, hkrati pa so poskrbeli tudi za zakonsko omejitev prehajanju drugih ljudi na ta območja. Kljub določeni svobodi, pa so tudi v skupnosti morali upoštevati zahodne zakone, ki so jim onemogočali prosto vzgojo otrok, saj so morali otroke pošiljati v državne šole. Pravilo, ki je veljalo samo za skupnosti je tudi to, da v skupnosti niso smeli vnašati nobenega alkohola in drog. V Zahodni Avstraliji so skupnosti nastale s pomočjo zakona, ki jim je v osemdesetih letih namenil ogromno financiranja pri ustanavljanju in zagotovil določene pravice.


Skupnosti v Zahodni Avstraliji

V Zahodni Avstraliji se nahaja okoli 275 registriranih aboriginskih odročnih skupnosti, ki se razlikujejo po lokaciji, številu prebivalcev ter urejenosti oz. organiziranosti. Od 95.000 Aboriginov, ki živijo v zahodni Avstraliji, jih 11.500 živi v takšnih skupnostih. Po številu prebivalcev so te skupnosti majhne (50 – 200 prebivalcev), večina jih šteje celo manj kot 50 prebivalcev. Veliko je tudi takšnih, ki so naseljene samo sezonsko, torej ljudje tam živijo le nekaj dni na leto. Glede lokacije, Avstralci te skupnosti uvrščajo v različne skupine: zelo odročne, odročne, obmestne in mestne skupnosti. Odročne so torej tiste, ki se nahajajo vsaj 50km od prvega naselja, pri čemer gre za življenje zelo neprijazna območja. Obmestne skupnosti prav tako veljajo za odročne, le da se nahajajo v bližini nekega naselja, ki tudi že samo po sebi velja za odročno. Mestne skupnosti pa se nahajajo v večjih mestih, pri čemer ne gre za naselja, kjer bi Aborigini živeli, ampak gre za različne organizacije v mestih, ki pomagajo pri ohranjanju tradicije znotraj samega mesta.


Razumljivo? Super, gremo naprej 😊


Organizacija in oskrbovanje odročnih skupnosti

Ugotovili smo, da so odročne skupnosti v prvi vrsti namenjene Aboriginom in njihovemu tradicionalnemu načinu življenja. A kljub temu se v samo organizacijo vmešava sodobna politika. Predvsem večje skupnosti so organizirane tako, da imajo aboriginskega predstavnika, ki ureja vse administrativne in druge naloge ter komunicira z državno politiko in vladnimi organizacijami. Pri takšni skupnosti je tako določen tudi predstavnik vladne organizacije, ki pomaga skupnosti pridobivati finance in ljudi, ki za skupnost skrbijo, hkrati pa preverja, če je življenje v njej v skladu z avstralsko zakonodajo. Na skupnost vplivajo vse veje politike, tako federalna vlada, kot tudi vlada zvezne države, šele na koncu pa za posamezne skupnosti odločajo vladne organizacije. Skupnosti so med seboj ločene glede na lokacijo in Aborigine, ki tam živijo. Neka skupnost tako lahko ureja svoje naselje in še vso okoliško zemljo, ki jo je Aboriginom vrnila država.

Črpanje podtalne vode v začetkih

Zaradi odročnih lokacij pa pri oskrbovanju prihaja do več problemov, ki onemogočajo normalno življenje ljudi. Ker se skupnosti večinoma nahajajo v puščavskih predelih, je težava predvsem pri zagotavljanju pitne vode. Največkrat si pomagajo s črpanjem podtalne vode, kar pa je na takšnih območjih težavno in sam postopek pa je seveda zelo drag. Država skupnostim zagotavljajo tudi elektriko, hiše in druge objekte, potrebne za življenje ljudi. Zaradi velike oddaljenosti se pojavljajo ogromni stroški pri prevozu dobrin. Prvi in glavni problem je že sama hrana, saj je transport drag, hkrati pa je zaradi visokih temperatur tudi težje narediti večjo zalogo, ker se hrana lahko hitro pokvari. Zaloge se v skupnosti dostavljajo s pomočjo tovornjakov, ki vozijo po zelo slabih cestah, v nujnih primerih pa jih pripeljejo tudi s pomočjo helikopterjev, kar samo poveča že tako velike stroške dostave. Pri tem se pojavlja vedno več negodovanja politike v Canberri, ki imajo s skupnostmi na leto za kar 5 milijard avstralskih dolarjev stroškov, skupnosti pa niso sposobne same pokriti stroškov, saj tam ni delovnih mest oz. skoraj nobenih pridobitnih dejavnosti.


Današnje stanje na primeru skupnosti Parnpajinya in Tjuntjuntjara

Da bo zadeva bolj razumljiva, si bomo pogledali današnje stanje na primeru dveh skupnosti: Parnpajinya in Tjuntjuntjara.

Skupnost Parnpajinya spada med odročne obmestne skupnosti v Zahodni Avstraliji. Leži ob mestecu Newton, v bližini nacionalnega parka Karajini. Skupnost ima večinoma sezonsko prebivalstvo, zato težko govorimo o točnem številu prebivalcev, z vsemi objekti pa tam lahko prespi do 50 ljudi. Ker se nahaja v bližini mesta, je sama oskrba nekoliko lažja in finančno bolj sprejemljiva, še vedno pa večino financ prihaja preko državne pomoči. Kakšno je današnje realno stanje takšnih skupnosti?

Današnje stanje skupnosti je zelo slabo, saj je polno smeti in neuporabnih avtomobilov, veliko pa je tudi problemov z alkoholom in kockanjem. Takšna skupnost vsekakor ne predstavlja osnove za ohranjanje tradicionalnega življenja Aboriginov, saj se prebivalstvo redno menja, hkrati pa zaradi bližine mesta veliko Aboriginov raje preživlja čas izven skupnosti. Skupnost sem obiskal leta 2018, žal pa tam nisem uspel dobiti nobenega sogovornika, saj so prebivalci zelo nezaupljivi do obiskovalcev.

Skupnost Parnpajinya
Skupnost Parnpajinya
Opozorila pred vhodom v skupnost Parnpajinya

Boljši primer odročne skupnosti pa je Tjuntjuntjara. Ta se nahaja v popolni osami na severnemu delu Nullarborja v stiku z Viktorijino puščavo. Od najbližjega naselja je oddaljena več kot 300km, do nje pa vodijo samo makadamske ceste, večinoma v zelo slabem stanju. Skupnost so ustanovili Aborigini z območja Pitjantjatjara, v centralnem delu Avstralije. Glavni jezik je Cundelee Wangka, večino prebivalcev pa je aboriginskega porekla. Skupnost ima okoli 200 prebivalcev, vendar gre tudi v tem primeru za velik del sezonskega prebivalstva, saj veliko ljudi tam živi le del leta.

Satelitski posnetek skupnosti Tjuntjuntjara

Skupnost je dobro organizirana, v samem naselju pa se poleg hiš prebivalcev nahaja tudi bolnišnica, pošta, soba s telekomunikacijo, bazen in šola. Poleg tega imajo vso oskrbo z vodo in elektriko, nekoliko večji problem pa je odnos odpadkov, saj je transport nazaj zelo drag, v okolici pa jim zmanjkuje prostora za odlaganje. Velik pomen v skupnosti ima šola, ki otroke sicer uči podobno snov, kot vse druge šole v Avstraliji, imajo pa dan v tednu, ki je namenjen preživljanju časa s starešinami, ti jih učijo o kulturi in tradicionalnem načinu življenja. Edina dejavnost, s katero se veliko ukvarjajo je risanje in ustvarjanje umetnin, ki jih nato prodajajo v galerijah v Perthu. S tem sicer pokrijejo le nekaj odstotkov vseh stroškov skupnosti.

Odročna lokacija Tjuntjuntjare

Prihodnost odročnih skupnosti

Odročne skupnosti danes nimajo tradicionalnega življenja Aboriginov, kot so ga imeli pred prihodom Evropejcev, vsekakor pa pomagajo pri ohranjanju jezika in drugih kulturnih vzorcev, predvsem izdelovanju slik in orodij ter prenašanju starih zgodb kot del ljudskega izročila. Takšnega življenja, kot so ga imeli pred 300 leti, zagotovo ne bodo imeli nikoli več. Nekoliko negotova pa je tudi prihodnost samih odročnih skupnosti, saj so te veliko finančno breme za državo. Če se država odloči za prekinitev financiranja, to lahko pomeni propad vseh skupnosti, posledično pa veliko izgubo kulture in jezikov. Kljub odročnosti država vedno bolj vpliva na samo življenje v skupnostih, saj jih predvsem s šolo navaja na zahodni način življenja, medtem ko so za ohranjanje svoje kulture popolnoma odgovorni sami. Kako točno bodo skupnosti izgledale čez deset ali petdeset let je nemogoče napovedati, upam pa, da bodo Aborigini ohranili neko samostojnost in neodvisnost od države ter uspešno nadaljevali s čimbolj tradicionalnim življenjem.


So ti Zgodbe o Aboriginih všeč? Všečkaj jih na facebook strani in spremljaj novice, da ne zamudiš novega dela!

  • Facebook - White Circle
  • Instagram - White Circle
  • YouTube - White Circle

Vsa besedila in fotografije so avtorsko delo in jih ni dovoljeno kopirati.

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now