• Gost

Potovanje po Novi Zelandiji in vrnitev domov v času pandemije - 2.del

Tokratni blog sta napisala Urška in Žiga, najina prijatelja, s katerima smo se v zadnjem letu videli bolj poredko. Razlog za to tiči v njuni selitvi na Novo Zelandijo. Tja sta se v zadnjem letu odpravila kar dvakrat – prvič spomladi 2019 za tri mesece in drugič jeseni 2019 za kar pol leta. Prav z njima bi morala letos prvomajske praznike preživeti na potepanju po Češki, kar nam je trenutna situacija onemogočila. Pandemija pa ni vplivala samo na naš prvomajski oddih, ampak tudi na njuno turbulentno vrnitev iz južnega otoka Nove Zelandije nazaj domov. Kaj se jima je dogajalo med delom in potovanjem ter kje vse sta bila, si preberi v prvem delu.

Njuna vrnitev domov, ki je trajala kar 70 ur, je izgledala takole.

… Tako smo se marca, skupaj s prijatelji iz Twizla, tu zopet srečali in delali kot obiralci grozdja, vse dokler Nova Zelandija, zaradi novo nastalega virusa, ni sprejela zelo strogih ukrepov.

Država, ki je imela sprva samo peščico okuženih ljudi in kjer smo se vsi počutili najbolj varne, je čez noč zaprla vse kar se v državi da zapreti. Upoštevati smo morali zelo stroge ukrepe novozelandske vlade, ki so bili bistveno bolj strogi od ukrepov boja proti Covidu-19 v Sloveniji.


Na naju je od vsega najbolj vplivala ustavitev vseh oblik javnega prevoza. Letalsko karto za vrnitev v Slovenijo sva kupila že pred nekaj meseci, a je bil povratek domov, na dan 30. 3. 2020, iz dneva v dan pod večjim vprašajem. Naj omeniva, da sva avto k sreči prodala še pravi čas, zato se na koncu ni bilo potrebno ukvarjati še s prodajo, saj nama je že sam povratek domov povzročal dovolj skrbi. Letalska družba je namreč najin let spreminjala in prestavljala vsakodnevno, zato sva bila v dvomih če in kdaj se nama bo uspelo vrniti domov.

Spominjava se četrtkovega jutra, 2. aprila, ko sva dobila obvestilo, da je najin let iz Aucklanda v Evropo prestavljen na soboto, in sicer na 4. april. Do odhoda domov sva imela tako manj kot tri dni. Veselje je bilo malce bolj grenko, saj sva se zavedala, da ne moreva na letališče, da ne moreva nikamor na južnem otoku, kaj šele na pot iz južnega na severni otok, do letališča v Aucklandu.

S strani slovenske ambasade, ki se nahaja v Avstraliji, sva vedno dobila enak odgovor, in sicer, da nama ne morejo pomagati.

Še isti dan pa je prišlo do velikega preobrata. Novozelandska vlada je z naslednjim dnem dovolila notranje lete, seveda pod velikimi pogoji in z upoštevanjem podrobnih zahtev.

Hitro sva kupila karti za notranji let Christchurch – Auckland in spakirala stvari. Še vedno pa nisva imela prevoza iz Blenheima v Christchurch (dobrih 300km vožnje). Pomoč nama je prijazno ponudil prijatelj Andrew, ki prihaja iz Združenih držav Amerike.

Pot do letališča, ki je trajala 5 ur, bi lahko potekala povsem mirno, pa temu ni bilo tako, saj smo, z različnih perspektiv gledano, bili v hudih prekrških.

Če jih omeniva le nekaj, avto ni bil povsem tehnično izpraven, ni imel vse potrebne dokumentacije, na poti smo bili bistveno dlje kot je bilo dovoljeno, v avtu sta bila zgolj sprednja dva sedeža in tako naprej. Hvaležna sva prijatelju, ki nama je velikodušno pomagal, da sva brez večjih zapletov prišla do letališča v Christchurchu.


Na letališču ni bilo nikogar, vse je bilo zaprto, le sem ter tja si lahko opazil kakšnega varnostnika. Popolnoma drugače je bilo v Aucklandu, kjer je bila prava gneča, predvsem v vrsti za oddajo prtljage in pri varnostnem pregledu. Če smo na notranjem letu potniki sedeli na ustrezni razdalji, na medcelinskem letu temu ni bilo tako. Številnih opozoril o gibanju na primerni varnostni razdalji tu nismo mogli upoštevati. Potniki smo v letalu sedeli tako kot po navadi, eden ob drugem. Midva sva se na pot odpravila brez zaščitnih sredstev, saj na primer že samih mask, v zadnjih dveh mesecih, v Blenheimu in njegovi okolici ni bilo možno kupiti.


Na letališčih v Dohi, Frankfurtu in Zagrebu, z izjemo zaprtih gostinskih obratov in nekaj opozorilnih tabel, poostrenih varnostnih ukrepov nisva zaznala. Nekoliko neobičajno je bilo prečkanje hrvaško-slovenske meje, saj sva od letališča v Zagrebu do hrvaške meje prišla s taksijem, mejo pa sva morala prečkati peš. Na slovenski strani naju je pričakal Urškin oče in naju odpeljal v dvotedensko samoizolacijo. Omeniva naj, da sva prepotovala dobršen del sveta, bila na petih letališčih, a nikjer naju niso pregledali ali povprašali o najinem zdravstvenem stanju. To se ni zgodilo niti na meji niti v času prestajanja samoizolacije na domačem naslovu.

Kljub temu, da je pot domov trajala napornih 70 ur in kljub pandemiji so in bodo najini spomini na Novo Zelandijo čudoviti in neprecenljivi. Doživela sva veliko lepih trenutkov, spoznala veliko dobrih prijateljev in z njimi preživela zares prave dogodivščine. Dodobra nama je uspelo raziskati severni in južni otok ter občudovati pokrajinsko pestrost in raznolikost, ki nam jo Nova Zelandija ponuja. Obisk Aotearoe vsekakor močno priporočava!

Hvala Urški in Žigu, da sta delila svojo izkušnjo. Prvi del njune zgodbe o življenje in potovanje na Novi Zelandiji si lahko prebereš tukaj.


  • Facebook - White Circle
  • Instagram - White Circle
  • YouTube - White Circle

Vsa besedila in fotografije so avtorsko delo in jih ni dovoljeno kopirati.

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now