Grčija - Halkidiki (2021)

Leskovac – Solun – Kassandra – Sithonia – Agion Oros

Čas potovanja: 9 dni;  Pot: 3000km

Med jesenskimi počitnicami sva želela odpotovati nekam na toplo. Končno so prišle določene sprostitve kar se tiče ukrepov zaradi širjenja virusa in idej je bilo kar nekaj. Še nekaj dni pred začetkom sva pogledovala proti hrvaški obali, na koncu pa naju je vremenska napoved, ki je kazala hladno in deževno vreme, prepričala, da bo treba odpotovati nekoliko dlje. Tri dni pred začetkom počitnic sva se pogovarjala z mojim bratom in padla je skupna odločitev – gremo v Grčijo. Vsaj tam je vreme še nekako držalo, vožnja pa tudi ni bila problem. V soboto smo se tako odpravili proti jugu, s prvim obveznim postankom v mestu Leskovac, kjer smo prespali v že znanem hotelu Groš in večerjali v restavraciji, ki slovi po odličnem žaru.

Čeprav se radi vozimo, smo ob omejenih dnevih morali nekoliko zmanjšati razdalje in se odpravili proti grškemu trizobu – Halkidikih. Tja smo prispeli v popoldanskih urah in začeli iskati hotel. Čeprav sva iz Slovenije na avtu vozila strešni šotor (ki pripomore h kar lepi porabi goriva) so naju veter, dež in nizke temperature prepričale, da bi bilo pametneje spati nekje na toplem. V tem času je bilo večina hotelov in apartmajev zaprtih, smo pa dobili odprt Greek Pride Seafront hotel. Večerjali smo v bližnji gostilni in naredili načrt za naslednji dan – obvoziti polotok Kassandra.

Tako kot vsa Grčija, tudi Halkidiki ponujajo ogromno lepih plaž. Do nekaterih sicer peljejo slabo vzdrževane ceste, vendar z dostopom nismo imeli večjih težav. Nekajkrat smo vendarle morali obrniti, saj je deževje (mogoče se spomnite poročil o poplavah v Grčiji jeseni 2021) zelo poškodovalo nekatere ceste, kjer so zdaj sevali tudi do pol metra globoki jarki. Odpeljala sva se proti koncu polotoka do Paliourija, čisto do konca pa zaradi slabih cest nisva prišla. Jeseni je sicer zelo lepo potovati po grških plažah, saj tam povečini ni turistov in tako imate celotno plažo samo zase. Vmes se odpirajo lepi razgledi na obe strani polotoka, pot pa smo sklenili na zelo slavni plaži Possidi. Gre za peščeni rt, kjer se v poletju zgrinja ogromno turistov, tokrat pa smo tam bili sami. Malo smo vozili po mivki (pogon 4x4 pride zelo prav) in se popoldan vkampirali na zavetrni strani. Spali smo brezplačno v šotorih in uspeli zakuriti ogenj.

Naslednje jutro – naslednji polotok Sithonia. Vozili smo se proti konici polotoka, kjer se zaradi močno poškodovanih cest zopet ni dalo naprej. Dan je bil sončen in toplejši, zato smo se ustavili ob plaži Paralia Toronis in malo uživali na toplem. Čez dan smo lovili ribe, z Laro pa sva tam tudi prespala, saj na plaži ni bilo nikogar, domačinov pa tudi ne moti, če tam prespiš. Kar se tiče ribolova – uspeli smo z manjšo orado (vsaj za pokušino).

Po dnevu ležanja smo zopet malo raziskovali polotok in se odpravili naokoli. Zanimiva je vožnja do plaže Mamba Beach, kjer je cesta še zdržala in smo uspeli priti do morja. Povsod okoli polotoka se razprostirajo lepe plaže, kjer bi se dalo tudi prespati. Vendar je veter ponovno pokazal svojo moč in spali smo v apartmaju. Načrt je bil, da se odpravimo tudi na tretji polotok, pa smo kmalu ugotovili, da to ne bo tako lahko. Tretji polotok, kjer leži gora Athos (2033 m), je namreč tako imenovana meniška država, kjer je prehod turistom popolnoma prepovedan. Tja lahko dostopa samo 10 ne-pravoslavnih in 100 pravoslavnih turistov na dan, pa še to samo moški (toliko o enakopravnosti v EU). Malo smo spremenili pot za naslednje dva dneva, to pa nam ni vzelo poguma, da si nismo šli pogledati, kako izgleda meja na polotoku.

Za naslednje dva dni smo si rezervirali apartma (Kokkinos Apartments) na severnem delu polotoka Sithonia ob mestu Vourvourou. Tja smo se odpravili čez staro mesto Parthenonas, ki leži v notranjosti polotoka. Da smo naredili pot bolj zanimivo, smo se na sever odpravili čez središče polotoka po makadamskih cestah. Nekaj predelov je bilo malo strašljivih, načeloma pa se pot da opraviti brez problemov. Prvo noč sva z Laro spala ob apartmaju v šotoru (prijazna lastnica ni imela nič proti), naslednji dan pa v sobi. Tam nam je družbo delal tudi majhen muc, ki si je očitno zelo želel družbe. Na koncu nismo imeli pred njim tudi minute miru. Večer smo preživeli ob obali, kjer smo zopet zakurili ogenj.

Za zadnji dan na Halkidikih smo si izbrali pot do polotoka Athos in zadnjega mesta pred mejo meniške države Ouranoupoli. Mesto je vredno obiska, saj se ponaša s staro trdnjavo in ogromno malih trgovin, veliko jih je na tematiko grške pravoslavne cerkve. Odpeljali smo se po makadamski poti do meje, kjer smo uzrli znak, ki popolnoma prepoveduje prehod. Med potjo nazaj, smo se ustavili še pri pridelovalcu olivnega olja, kjer smo kupili zalogo za domov (cena domačega olja je bila 5€ na liter).

Zadnje dva dneva smo potovali domov. V Grčiji smo se peljali še do mesta Stagira, mimo jezera Limni Volvi in naredili postanek pri Nymphopetres (naravne apnenčaste strukture). Pot smo nadaljevali preko Makedonije in spet naredili postanek v mestu Leskovac. Zadnji dan pa samo še vožnja proti domu in priprava na delo in zimo.