Baltiktrip: Litva, Latvija, Estonija (2021)

Olza – JagŁovo – Nemen – Nida – Dabas parks Pape – Kolka – Tukums – Cesis – Matsi – Saaremaa – Hiiumaa – Purekkari neem – Leesi – Talin – Rakvere – Pangodi – Europos geografinis centras – Meteliai – Nowy Dvor – Češky krumlov

Čas potovanja: 25 dni; Skupna pot: 6500 km; Stroški potovanja

Želja po raziskovanju baltskih držav se je začela že pred leti, to poletje pa sva se odločila, da se odpeljeva tja in pogledava, ali je res povsod samo ravnina. Tokrat nama je družbo delal nov strešni šotor in avto s štirikolesnim pogonom. Tako kot po navadi sva se odločila za kampiranje, kar pa je v Litvi, Latviji in Estoniji zelo zaželeno, saj države ponujajo ogromno prostorov za kampiranje, tudi takih brezplačnih. Hkrati pa je v vseh treh državah dovoljeno divje kampiranje skoraj kjerkoli po državi (izjema so mesta in zaščitena območja). Pot do Litve je kar dolga, zato sva se odločila, da jo izpeljeva v treh dneh. Prve dva dneva sta bila tako v znamenju vožnje s postankom na češko – poljski meji (kamp Pole Campingowe Europa) in drugi dan na severu Poljske v kampu U Szkiłądziów. Ta se nahaja ob narodnem parku pri reki Biebrza in je bil en izmed najlepših na poti.

Tretji dan sva prispela v Litvo. Naj še povem, da na mejah ni bilo nobenih pregledov glede PCT potrdil. Prvi postanek je bil pri močvirju Žuvinto. Tam sva prvič zagledala tipične lesene potke med močvirnatimi tlemi, ki sva jih tekom potovanja obiskala še veliko. Med potjo proti zahodu sva se ustavila še pri gradu Raudone, ki pa je bil na žalost ravno sredi prenove. Popoldan sva se ustalila v kampu Medaus Slenis. Prespala bi lahko tudi brezplačno ob reki, vendar so naju nevihtni oblaki prepričali, da se raje odpraviva nekam v zavetje.

Naslednji dan sva pot nadaljevala proti baltski obali. Med potjo sva se sprehodila še po parku Aukštumala, kjer zopet prevladujejo lepo urejene lesene potke. Na koncu poti je tudi razgledni stolp, od koder se, zaradi uravnanega površja, vidi zelo daleč.

Popoldan sva prispela do Kurskega zaliva in se odpravila na zunanji del lagune pri mestu Klajpeda. Vožnja s trajektom traja okoli 5 minut, pri vstopu v park pa je potrebno plačati tudi vstopnino v park, ki znaša 30 €. Peljala sva se po celotni lagunski kosi, ki je sestavljena iz sipin. Na najvišjih delih se vidi morje na obeh straneh. Med potjo sva naredila ogromno postankov in se povzpela na sipino Negyvosios kopos, ustavila pri razgledišču Avikalnio apžvalgos aikštele in namočila noge v morje na plaži Pervalka. To je tudi ena izmed lokacij, kjer je divje kampiranje zaradi narodnega parka prepovedano, zato sva prespala v kampu Nidos.

Odločila sva se, da pot nadaljujeva ob baltski obali, saj sva imela kar nekaj dni z zelo visokimi temperaturami in vlago (neobičajni občutek tropskega podnebja na severu Evrope). Ob obali sva prečkala mejo v Latvijo in se ustavila v narodnem parku Pape. Tam so večinoma gozdne poti, kjer pa nisva uspela veliko prehoditi, saj so naju čez dan vztrajno napadali obadi. Prespala sva v brezplačnem divjem kampu ob večjem pašniku, kjer gojijo posebno pasmo divjih konj. Naslednje jutro naju je oskrbnik spustil v ogrado, kjer sva se sprehodila med konji do manjših jezerc.

Pot sva nadaljevala ob obali proti severu. Vmes sva se nekajkrat ustavila. V tem delu Latvije je sicer ogromen del obale privaten, zato je včasih težko sploh priti do morja. Ustavila sva se v zaščitenem delu obale, kjer se nahaja tudi brezplačen divji kamp Irbes ieteka. To je zelo priljubljena točka za mnoge Latvijce, vendar kljub temu pri obali ni bilo kakšne gneče. Tam sva uspela prvič zakuriti ogenj in dočakala sončni zahod na obali.

V Latviji sva začela zelo uživati, saj imajo prostore za kampiranje lepo urejene, skoraj vsi pa se nahajajo v gostih iglastih gozdovih. Pri kampiranju se je nekoliko zataknilo samo enkrat, ko sva potovala naprej s postankom na rtu Kolka in ogledu znanega narodnega parka Kemeru. Park Kemeru se res splača obiskati, spet lepe potke z razglednimi stolpi in manjšimi jezerci. Po ogledu sva se ustavila na kosilu v mestu Tukums in si v okolici poiskala prenočišče. Tam sva našla samo manjši kamp, ki je bil pravzaprav zaprt, lastnik pa je imel v svoji restavraciji poročno slavje. Dovolil nama je prespati na travniku ob gozdu, zato sva ostala tam. Nekaj težav sva imela z lastnikovima psoma, ki sta naju večkrat nalajala – strešni šotor je bil v tej situaciji zelo uporaben.

Po tej malo slabše prespani noči sva odrinila proti narodnemu parku Gauja, kjer sva prvič načrtovala nekajdnevni postanek. Utaborila sva se v kampu Žagarkalns, kjer je bila tudi možna izposoja kanujev za več dni. To sem načrtoval že doma, saj sem odkril, da se je možno po reki Gauja spustiti s kanujem za več dni in vmes spati v brezplačnih kampih. Izposoja kanuja je bila tudi zelo ugodna, saj je bil zraven vštet tudi prevoz dvajset kilometrov stran, kjer sva začela s plovbo. S seboj sva vzela vso potrebno opremo za kampiranje.

Čeprav se vse to sliši idealno, pa sva na žalost tudi tukaj naletela na nekaj težav. Prva je bila, da sem dan pred začetkom dobil nekaj vročine in sva morala začetek prestaviti za en dan. Drugič, mislila sva, da bo veslanje po reki navzdol bolj enostavno. Problem je bil v tem, da je veter ves čas pihal v nasprotno smer, zato sva morala kar močno veslati. Zadnji problem pa je bila izbira kampa. Večina kampov je dostopna samo s čolni, midva pa sva po nesreči izbrala ravno takega, ki ima dostop tudi z avtomobilom. Seveda so se tisto noč tam zbrali žurerji z glasno glasbo do 3h zjutraj. Zelo težka noč za dva utrujena veslača. Naslednji dan sva se tako odločila, da pri najinem kampu (pot je vodila mimo kampa, kjer sva imela avto) končava in si privoščiva še nekaj oddiha samo z ležanjem pred šotorom. Vsekakor bi pot ponovila, tudi za več dni, vendar nekoliko bolj pripravljena 😊

Čez dva dni sva se spočita odpravila naprej proti zadnji državi – Estoniji. Potovanja po Estoniji sva se res veselila, ker ima izmed vseh baltskih držav najbolje urejeno divje kampiranje. Že v Sloveniji sva si na telefone naložila aplikacijo RMK, kjer so na zemljevidu označeni vsi (brezplačni) prostori za kampiranje. Najprej sva se ustavila ob kraju Matsi, kjer sva popoldan in večer preživela ob obali. Na tem koncu je nekoliko pihalo, zato nisva imela ognja, pa tudi ni bil potreben, saj je bil sončni zahod okoli 23h.

V Estoniji sva imela željo obiskati tudi oba večja otoka. Prvi je bil na vrsti največji otok Saaremaa, kamor sva se odpravila naslednji dan. Za raziskovanje sva si vzela dva dni. Prvi dan sva obiskala Anglo, kjer se nahaja muzej na prostem z mlini na veter. Ustavila sva se tudi v mestu Kuressaare in si ogledala grad ter pojedla pozno kosilo. Tam sva prvič poskusila njihov ržen kruh, ki se zelo poda z različnimi namazi. Spala sva v brezplačnem kampu na severnem delu otoka.

Naslednji dan je bil namenjen naravi in pohodi okoli polotoka. Saaremaa ima ogromno urejenih poti, zato je včasih težko izbrati. Odločila sva se za obisk parka Vilsandi na severnem delu otoka. Prehodila sva krožno pot (11km) okoli polotoka, kjer se na koncu nahaja star svetilnik Kiipsaare. Polotok je zanimiv tudi zaradi procesa počasnega dviganja tal, zato velja za najmlajši del otoka. Ob poledenitvi baltskih držav je led vso površje potisnil globlje, ob talitvi pa se je vse skupaj začelo dvigovati, kar se dogaja še danes. Vsako desetletje je tako polotok za kakšen kvadraten meter večji.
Popoldan sva se sprehodila tudi ob klifu Panga, ki velja za najstrmejši del estonske obale (ki je običajno povsem ravna). Prespala sva ob kraju Triigi, kjer sva se naslednje jutro vkrcala na trajekt proti otoku Hiiumaa.

Na otoku Hiiumaa sva si vzela nekaj počitka. Tam sva prespala dve noči, vmes pa sva si ogledala stare bunkerje iz časa hladne vojne na polotoku Tahkuna. Tam se nahaja tudi visok svetilnik, kamor sva se povzpela, vendar sem imel čisto pri vrhu sam nekaj težav z višino. Na koncu polotoka pa sva odkrila tudi spomenik žrtvam tragične nesreče trajekta iz leta 1994. Prvo noč sva prespala v kampu, ki sva ga našla v aplikaciji RMK, Ninaotsa telkimisala.

Drugi dan pa sva se odpravila proti kraju, od koder sva naslednje jutro odpotovala nazaj na celino. Dan sva preživela v visečih mrežah v kampu Sarve telkimisala in pogledala načrte za naprej. Ker se je približevalo obdobje zelo slabega vremena, sva sklenila, da za dve noči ob Talinu najameva hiško. K temu naju je nekoliko spodbudila tudi okolica kampa, ki je bila popolnoma prepredena s pajčevinami. Na otoku imajo ob določenem času pravo invazijo pajkov, kar seveda pomeni, da so gozdovi zaradi pajčevin neprehodni.

Naslednje jutro sva pospravila šotor (še prej sem ga otresel vseh pajkov) in se odpravila na trajekt iz kraja Heltermaa proti celini do kraja Rohuküla. Sklenila sva, da izkoristiva še en dan brez padavin in se odpraviva v naravo, mesto Talin pa obiščeva kasneje. Obiskala sva zelo znan narodni park Lahemaa in se sprehodila okoli Viru Bog-a. Zopet so naju pričakale lepo urejene potke po močvirjih in lepi razgledi iz vmesnih stolpov. Popoldan sva odrinila proti najsevernejši točki Estonije, polotoku Purekkari neem. Sprehodila sva se prav do samega konca in uživala v razgledu. Prespala sva v tamkajšnjem kampu (prav tako brezplačen) in se pripravila na burno noč. Napovedane so bile nevihte, zato sva namesto strešnega šotora postavila najin stalni šotor Robens, ki nekoliko lažje kljubuje vetru in dežju. Ponoči se je pokazalo, da tudi ta šotor ni več vsemogočen, saj je voda prišla v šotor iz vseh smeri. Tla so pa že tako močvirnata, zato sva nekaj časa skoraj plavala v spanju.

Zjutraj naju je na srečo pričakalo nekaj sonca, sva se pa že kar takoj odpravila proti rezervirani hiški na naslednjem polotoku v kraju Leesi. Pričakala naju je zelo prijazna gospodarica, kmalu pa sva odkrila tudi, da nisva rezervirala hiške, ampak bolje rečeno muzej. Spala sva namreč v hiški, ki je bila opremljena povsem avtentično kot pred 100 leti. Skoraj vso pohištvo je bilo izpred 2. sv. vojne, prav tako pa tudi kopalnica. Ni bilo ravno to, kar sva si zamislila, vseeno pa sva uživala. Dan sva izkoristila za sušenje šotora in naju, ter seveda tudi urejanju v kopalnici, ki se je po tedenskem divjem kampiranju kar prileglo.

Naspana in posušena sva naslednji dan namenila potepanju po Talinu. Do tja sva imela okoli pol ure vožnje, parkirala sva v bližini samega centra pod Freedom square. Ogledala sva si katedralo Aleksandra Nevskega in nekoliko naprej bivši zapor političnih zapornikov, ki ga je vodil tamkajšnji KGB. Estonija se še zelo dobro spominja časov pod Sovjetsko zvezo. Prehodila sva večino starega mestnega jedra in se nato ustavila na glavnem trgu Raekoja. Tam sva poskusila nekaj jedi v ruski restavraciji, ogledala pa sva si tudi znamenito gostišče Olde Hansa, kjer imajo vse opremljeno v srednjeveškem stilu.

Vremenska napoved za naslednje dni je bila zelo slaba, sploh za naju, ki večino noči preživiva v šotoru. Odločila sva se, da počasi kreneva nazaj proti jugu. Med potjo sva se ustavila v gradu Rakvere, kjer v živo prikazujejo avtentično življenje tamkajšnjih graščakov. Po gradu so spuščene domače živali, vmes vojaki prikazujejo dvobojevanje in streljanje s topom. Ogledala sva si tudi ''prijetno'' sobano z mučilnimi napravami. Med potjo sva imela željo prehoditi del poti ob reki Pedji, vendar nama narava tega žal ni dovolila. Po množičnem napadu obadov in komarjev sva v kampu srečala še druščino sovražnih sršenov, zato sva se raje usedla v avto in nadaljevala z vožnjo. Na koncu sva prespala ob manjšem jezeru Pangodi.

Deževno vreme naju je še vedno spremljalo, zato sva nadaljevala z vožnjo nazaj. Med krajšimi postanki sva si ogledala geografsko središče Evrope, se peljala čez Vilno in prespala ob jezeru Meteliai. Tam se nahaja nekoliko večji kamp, kjer pa nisva našla recepcije ali oskrbnika, zato sva prav tako prespala zastonj in se zjutraj odpravila na dolgo vožnjo čez Poljsko. Po celodnevni vožnji sva prespala na češki meji v hotelu Pod Zeleným dubem, v manjšem mestu Starý Bohumín. Naj povem, da sva hotel izbrala zaradi hudega naliva.

Ker sva imela na voljo še nekaj dni za potovanje, sva namesto proti Avstriji odrinila naprej po Češki do mesta Česky Krumlov. Mesto je zaradi ohranjenosti in ogromnega gradu na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Dva dni sva preživela ob češkem pivu in sprehajanju po mestu, nato pa po dobrih treh tednih potovanja, ob še zadnji plohi, odrinila proti domu.